Končno je pred vrati vikend in zaslužen počitek po napornem tednu. V službi norišnica, kot če nekaj časa, pa še treningi pred pričetkom nove sezone. Spanje do poznih dopoldanskih ur bo pravi užitek. Pa ni bilo tako. Na sobotno jutro me zbudi lajež našega kosmatinca.

Sedi na robu postelje na laja na odpro okno. Le kaj pri vragu mu je, kaj ga je tako zmotilo, da prav jezno še renči zraven. Nejevoljen se skobacam iz postelje in pogledam skozi okno. Nič. Le fasada okrog okna ima neke čudne črne zaplate. Zunaj se je naredil prav lep jesenski dan. Pogledam na uro. Ma joooj, komaj osem zjutraj, jaz pa že pokonci, nič ne bo z dolgim spancem. Ne preostane mi drugega, kot, da začnem nov sobotni dan, na štedilnik pristavim kofetiero in skuham kavo. V kopalnico pride vonj po kavi in me opozori, da je kava pripravljena. Nalijem si skodelico tega črnega opojnega napitka in sedem na stol na balkonu.

Uživam v srkanju kave in prelepem razgledu na mesto, ki se prebuja v novo jesensko jutro. Kosmatinec ob meni me opomni, da je treba tudi njega odpeljati na sprehod. Kavo popijem do konca, pustim si še za eno skodelico za kasneje in odideva ven. Ko se spuščava z dvigalom do pritličja, na steni dvigala opazim bel list papirja z napisom obvestilo. Z zanimanjem začnem brati. Piše, da bodo ta vikend na naši stolpnici potekala višinska dela in da prosijo za razumevanje. Takoj pomislim na jutranji lajež. Takoj po prihodu iz stolpnice se na travi ob njej ozrem proti vrhu. Nikjer nikogar, le naša fasada stolpnice ima v najvišjih nadstropjih nekakšne črne lise.

S kužkom stopiva okrog vogala, ko opazim možakarja na vrvi. Je res, da je naša fasada v zelo slabem stanju in da se že nekaj časa pogovarjamo, da bo naša fasada dobila novo preobleko, samo kaj pa je to. To ne služi ničemur. Fasada si zasluži kaj več kot pa samo nekakšno krpanje in popravljanje.…