Kako z lahkoto se spominjam, ko sem bila mlajša in sem uživala vsaki dan. Vedno sem bila polna energije, telo je bilo zdravo in močno. Resnično so to bila leta, ko sem bila najbolj srečna in zadovoljna. Enostavno je vse šlo tako, kot sem si želela. Potem pa sem prišla v leta, ko mi je telo začelo govoriti, da moram poskrbeti zanj. Ker sem te siptome ignorirala, so se seveda povečali. Ko sem prijateljici povedala, kaj točno se mi dogaja, mi je rekla, da mi pri tem lahko meditacija še kako pomaga.
Kaj je meditacija?
Začela sem se spraševati, če sem jaz sploh človek, ki bi mi meditacija pasala. Enostavno nisem veliko vedela o tem, ker me nikoli ni zanimalo. Enostavno sem vedno to jemala tako, da je to preveč umirjena energija zame. Očitno pa sem to prav zaprav potrebovala. Ko mi je prijateljica rekla, da hodi na meditacijo in da lahko enkrat grem z njo, sem popustila. Prepričana sem bila, da mi meditacija ne bo pasala. Enostavno sem mislila, da poznam svoje telo. Ko sem šla na meditacijo, lahko priznam, da sem bila negativna, ker nisem verjela v to. Vseeno sem se prepustila, ker druge izbire nisem imela, ko sem bila enkrat že tam in se je meditacija začela.
Do konca sem čakala, da vse skupaj čimprej mine. Enostavno me ni osvojilo. Na koncu pa sem spoznala nekaj, kar enostavno nisem pričakovala. Moje telo je bilo umirjeno. Morala sem si priznati, da mi meditacija še kako paše na moje telo, le tega nočem videti. To spoznanje me je nerviralo, kajti moje prepričanje je bilo, da mi meditacija ne paše, telo pa mi je kazalo znake, da to potrebujem.
Danes je meditacija del mojega vsakdana. Ja, šla sem preko svojega prepričanja in gledala na moje telo. Tako sem danes veliko boljše, odkar hodim na meditacijo. …