Velikokrat se spomnim kako smo kot otroci v gozdu pili vodo iz potoka. Seveda ne želim reči da je bila ta voda neoporečna toda bila nam je pri roki in nikoli ni nihče od nas imel težav. Še danes se spomnim kako poseben občutek je ko se skloniš k potoku, z rokami oblikuješ šalčko v katero se steka voda in polzi dalje.
Ti pomočiš suha usta v dlani in hlastno piješ dokler te zaradi hladne studenčnice ne zaskeli v grlu. To so tako samoumevni dogodki, da se niti ne zavedaš da veliko ljudem po svetu ni na voljo pitna voda in da trpijo sušo in pomankanje. Spomnim se tudi kako so na kmetiji kjer sem preživel veliko otroštva uredili lasten vodovod. Skoraj dva kilometra nad hišo so zgradili zajetje studenčnice, tako imenovan bazen in nato od njega v celotni dolžini do hiše s pomočjo železnih cevi speljali tekočo vodo do hiše in nato še naprej do hlevov in do korit kjer se je živina napajala in je nato voda tekla prosto naprej po travnikih. Po moje je še dan danes tako. Kdo bi si takrat misli da bo voda, predvsem pitna voda marsikje po svetu postala strateška dobrina, ki lahko vodi do spopadov in celo vonj.
Da bo nekoč postala pitna voda najpomembnejša stvar na svetu. Pa vendar kot vse kaže nismo več daleč od tega. Veliki deli južne Španije, Kalifornije, da ne naštevam naprej vsako leto postajajo bolj suhi deli zaradi spreminjanja klime, ki je posledica človekovih vplivov na okolje. Veliko ljudi živi v velikih mestih in na področjih kjer razen ustekleničene vode ne morejo piti druge vode, voda iz javnih omrežij ki priteče do njihovih stanovanj je že preveč oporečna, da bi jo dovolili piti.
Komaj ko se znajde človek v svetu kjer mu pitna voda ni več na voljo se zavemo kakšne dobrine so nam bile nekoč dane.